BREZ VODE NAM ŽIVETI NI
ALI PIJEMO SAMO ZA ŽEJO

Voda je zlato tretjega tisočletja, zlato za naše mentalno in fizično telo, za naše zdravje in dolgoživost.

ZGODBA ŽIVLJENJA JE ZGODBA O VODI
Celoten čudež spočetja in milijard celičnih delitev, ki pripeljejo do novorojenčka, se odvija v vodi. Razvijajoči se zarodek že zgodaj vpliva na materin metabolizem, kar se kaže v precejšnjih spremembah »vodnega režima« v telesu nosečnic: njihova telesna tkiva se napolnijo z vodo kot goba, in še preden zraste trebušček, postanejo napete kot vodni balon, pogosteje mokrijo, pojavljati se lahko začnejo edemi ... Nosečniška slabost naj bi bila po nekaterih teorijah pravzaprav zahteva po več vode, ki jo plod uveljavlja prek senzoričnega sistema matere. Dehidracija matere je velik stres in otrok je podvržen delovanju stresnih hormonov, kar lahko trajno vpliva na njegov fiziološki vzorec presnavljanja vode.

Ko rastemo, je glavno gonilo in krmilo po vodotokih našega telesa delovanje rastnega hormona, ki organizem nenehno spravlja v stanje rahle dehidriranosti; celice se pospešeno množijo, tkiva se dograjujejo in presnova poteka hitreje kot pri odraslih. Dodaten plus za otroka, ki ga vzgajamo s posluhom za njegove dejanske potrebe po čisti vodi, je boljše stanje zob in ustne votline, ki je eden izmed pomembnih temeljev zdravja tudi kasneje.V odrasli dobi postanejo naši mehanizmi za žejo manj izraziti, hkrati pa se zmanjša sposobnost zadrževanja vode v celicah. Posledica je kronična dehidriranost, ki vodi do degeneracije, nadaljnjega nazadovanja vodne presnove in dejstva, da imamo na stara leta v organizmu le še manj kot 50 odstotkov vode. Starčevska izsušenost je v primerjavi s 75-odstotnim deležem vode, kolikršna je hidriranost človeškega organizma v mladosti, dovolj jasen kazalec upada naše sposobnosti živeti z dovolj vode. Vendar se lahko modrosti zdravega pitja ponovno naučimo in jo z rednim treningom ohranimo do konca. Zato le pijmo, preden zbolimo!


VODA LAHKO VPLIVA NA GENE
Okvare genov v jedrih naših celic so nevarne v vseh življenjskih obdobjih: povzročajo okvare plodu, dedne bolezni, raka in različne degenerativne in avtoimune bolezni. V zadnjem času vse bolj zaskrbljeno ugotavljamo, da je pogost vir genotoksičnih snovi ravno voda, kajti standardizirani testi njene čistoče in sestave še zdaleč ne zajamejo vseh potencialno škodljivih primesi; od približno 700 prepoznavnih snovi, ki lahko okvarijo gene, jih z običajnimi, zakonsko predpisanimi analizami odkrijejo le 10 odstotkov. Sivemu področju neodkritih strupov za našo DNK se lahko izognemo s pitjem vode, ki jo redno preverjajo z biološkimi testi. Pri takem preverjanju je kriterij kakovosti vode njen vpliv na razvoj poskusnih živih organizmov oziroma stanje dednega materiala v njihovih celicah, ki je mnogo bolj verodostojna slika vitalnosti in koristnosti vode kot kemične in fizikalne analize. Na opisane načine preverjajo stopnjo genotoksičnosti tudi pri vodi Dana, ki sodi med najmanj genotoksične slovenske vode.

KAKO PIJEMO?
Odrasel človek ponavadi pije takrat, ko je žejen. Vendar je človeški občutek za žejo varljiv; velikokrat ga zamenjamo z občutkom za lakoto in jemo, namesto da bi pili. In še takrat, ko končno nagnemo kozarec s prepotrebno tekočino, je v njem vse razen čiste vode, ki menda še za v čevelj ni dobra ... Morda nam bo šele svetovno pomanjkanje neoporečne vode, ki že desetletja grozi brez resničnega učinka, pomagalo začeti spoštovati njeno nepogrešljivost. Vodo lahko pijemo v neomejenih količinah, vendar najmanj dva litra na dan. Če hočemo izkoristiti njeno očiščevalno moč in razbremeniti ledvice, bomo vnos povečali na štiri do pet litrov, kajti vsaka ledvica naj bi je za brezhibno delovanje potrebovala dva litra. Pijmo večkrat na dan v manjših količinah, da si s pretiravanjem ne nakopljemo prebavnih težav. Celice potrebujejo čas za ponovno vzpostavitev zadostne napojenosti z vodo; srkajo jo počasi in postopoma. Pomagamo jim, če pred vsakim zaužitjem vode poližemo malo kakovostne soli. Vsaj v začetku se ne zanašajmo na žejo – potrudimo se, določimo si časovne intervale za pitje in količino vode, pijmo pa počasi in neprisiljeno. Občutimo, kako voda boža naše grlo in se blagodejno razliva po izsušeni notranjosti. Razliko v počutju in videzu zares zaznamo šele po nekaj tednih skrbnega pitja. V tem času se intenzivira tudi naše občutenje vode v telesu: telo spet začne zahtevati vodo in mehanizmi zdrave hidracije se začnejo vračati. In takrat smo sposobni začutiti tudi razlike med različnimi vodami, ki jih uživamo.


OKUSI VODA SO RAZLIČNI
Čeprav so pitne vode na prvi pogled enake, se vsebine in zgodovine prozornih steklenic med seboj precej razlikujejo. Razlike med njimi so tako pomembne, da je določanje vrste in kakovosti vode v pristojnosti najvišjih nacionalnih kontrolnih mehanizmov, ki odrejajo tudi standarde embalaže in polnitve.

Naravna mineralna voda izvira iz globokih, velikokrat zelo starih podzemnih rezervoarjev. V davni preteklosti, ko je bilo okolje še deviško čisto, se je voda ujela med kamninske sklade in ostala nepredušno zaprta vse do dne njenega odkritja. Nahajališče take vode je zaščiteno pred sleherno kontaminacijo, parametri njene kakovosti pa najbolj stalni od vseh vrst ustekleničenih voda. Velikokrat vsebuje snovi, ki koristijo zdravju, kar mora biti tudi znanstveno potrjeno.
Vode: Radenska, Donat, Jana.

Naravna izvirska voda se polni pri njenem podzemnem viru, pri čemer je najpomembneje, da tehnologija črpanja in skladiščenja v steklenice ohrani lastnosti vode take, kot jih ima na kraju črpanja. To pomeni, da neoporečnosti izvirske vode ni dovoljeno ohranjati s kemičnim dezinficiranjem, ampak mora ostati čista in sveža zaradi nadstandardne skrbi za njeno skladiščenje in transport, kar seveda zviša tudi njeno ceno.
Vode: Tiha, Oda, Dana.

Naravna pitna voda je voda, ki polni naše vodovode. Njeni viri so lahko podtalnica, reke, jezera in meteorne vode; vsem je skupna precejšnja podvrženost dejavnikom iz okolja, ki povzročajo nihanje kakovosti. Ker morajo lastnosti in čistost vode stalno ustrezati pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode, jo redno preverjajo in analizirajo.
Vode: Bistra, Živa, Zala.

Namizna voda je voda, ki jo pripravijo iz mineralne, izvirske ali navadne pitne vode: njeno pitnost izboljšajo z dodajanjem različnih snovi, ki jo tudi konzervirajo in obogatijo z minerali, kot so morska sol, natrijev klorid, natrijev karbonat, ogljikov dioksid in drugi. Nekatere od teh snovi pa že lahko vplivajo na naše zdravje in način, kako naše telo vodo sprejme in uporabi.
Vode: Mercator, Tuš, Štirna.


KAJ PA DEŽEVNICA
Deževnica je naravna destilirana voda. Nikakor ni onesnažena ali nezdrava, kot namigujejo najbolj razširjena prepričanja o njej. Med svojo hitro potjo proti zemlji dežne kapljice namreč izrinejo večino tujih delcev, ki se hočejo vriniti med vodne molekule. Zato ima deževnica izredno moč raztapljanja, ki se pokaže tudi v našem organizmu: pomaga pri raztapljanju ledvičnih in žolčnih kamnov, odplavlja mineralne usedline, ki so z leti vklenile naše sklepe, izjemno očisti kožo in lase ter jih naredi dovzetne za sprejemanje hranilnih in negovalnih snovi. Moč deževnice lahko spoznamo že na osvežujočem sprehodu po dežju, pa naj bo načrtovan ali naključen. Prepustimo se božanju mehkih kapljic, ki odlično napojijo vse kotičke, ki jih dosežejo. Ko pridemo domov, jih obdržimo na koži in laseh s pomočjo oljčnega ali mandljevega olja, za močnejši učinek pa lahko uporabimo tudi katerokoli naravno rastlinsko olje z dodatkom nekaj kapljic eteričnih olj. Enostavno vtremo olje v mokro kožo obraza in lasišča in ga pustimo delovati vsaj eno uro. Na koncu nežno odstranimo njegove ostanke z vlažno vato ali brisačko. Presenetila nas bosta mehkoba kože in voljnost las. Naslednjič bomo morda želeli z darilom neba pocrkljati vse telo ...

Nataša Špiranec Maurer za revijo O Osebnosti