JE RES TAKO TEŽKO GOVORITI RESNICO?
KAKO PREMAGATI LAŽ


"Laž je kot rdeča nit, ki povezuje človeštvo skozi vso zgodovino."



Zaznamuje tako javno kot zasebno življenje. Kje so razlogi, da posegamo po laži, in kako jo držimo na povodcu oziroma celo premagamo?


JE RES TAKO TEŽKO GOVORITI RESNICO?
Psihologi pravijo, da se je v teoriji vedno mogoče držati resnice, v praksi pa prepogosto podležemo neresnici. Lahko bi rekli, da je izmišljati si človeško.Več živalskih vrst uporablja zvijače, vendar so samo človeška bitja sposobna zavesti druge, obenem pa tudi sebe. Biti odkrit dejansko pomeni povedati resnico sebi; se pravi, da ima to svojo čustveno ceno, saj se tako soočimo s svojimi slabšimi stranmi ali se celo zdimo nesposobni. Vendar je ozadje še širše: nekateri lažejo refleksno, ne da bi se tega sploh zavedali. Drugi preračunljivo: če bi namreč vselej govorili resnico, bi lahko tvegali, da jih drugi ne bi sprejeli. Predvsem pa je laž sredstvo, s katerim se izraža strah, ki ga nosimo globoko zakoreninjenega v sebi. Včasih jo lahko razumemo tudi kot način, s katerim poskušamo obrniti neljub položaj sebi v prid. Tu gre za primer, ko se bojimo, da bomo izgubili kaj dragega, zato lažemo, da bi se zavarovali: učenec laže učitelju, ker se boji slabega uspeha; partner laže drugemu, ker želi zadovoljiti svoje spolne potrebe z varanjem. Niso pa vse laži škodljive. Laž je včasih način za zaščito naše zasebnosti, nas samih in bližnjih nasploh pred tujo škodoželjnostjo. ekatero zavajanje, denimo laganje v imenu prijaznosti ali zaradi sožitja, lahko opredelimo kot manj pomembno, saj nima vedno namena zlorabiti bližnjega, temveč ravno nasprotno, olajšati socialna razmerja. Laž postane patološka v trenutku, ko se ne čutimo več krivi za to, da jo izrekamo, da opuščamo svoje obveznosti, ali se celo ne zavedamo več, da lažemo. V zadnji fazi človek začne verjeti samemu sebi. V pogostosti laganja med spoloma ni razlik, opaziti pa je, da so moški bolj nagnjeni k temu, da lažejo zato, da se prikažejo v lepši luči, medtem ko ženske uporabijo laž, da bi se druga oseba v njihovi družbi bolje počutila.


RAZVOJNA NAPAKA
Ohraniti skrivnost lahko pomeni tudi avtonomnost, odraslost: zrele osebe se znajo tudi pretvarjati, medtem ko so otroci nagnjeni k temu, da vse odkrito povedo. Vsekakor pa je pomembno, da laž ostane posamičen primer, sicer se utegne zgoditi, da zaidemo v nerealno in dvojno življenje. Pri verižnem zavajanju in laganju tvegamo, da nazadnje izdamo sami sebe. Prepletanje domišljije in resničnosti je sicer faza v razvoju otroka, ki se šele nekje v starosti sedmih let nauči razločevati pravilno od napačnega. Kljub temu nekateri ne morejo zapustiti infantilnega obdobja in psihično odrasti, temveč jih vseskozi spremlja zoprno nagnjenje k pripovedovanju laži in ustvarjanju nepristnega vtisa. Vse, kar smo ali kar postanemo, je tesno povezano s čustvenimi odnosi iz otroštva. Predvsem mislimo na ponotranjene izkušnje s starši oziroma osebami, ki smo jim zaupali. Včasih otroci ponotranjijo grobo čustveno gesto, premalo podpore, premalo fizične bližine, zapostavljanje, odsotnost, nasilje in premajhno priznanje individualnosti. Boleče frustracije in zapostavljanje prisili otroke, da iščejo svoje lastne poti, kako se znajti skozi življenjske okoliščine. Prav dezorientacija in zmeda prisilita otroka in kasneje odraslega k prevzemanju vlog, s katerimi laže doseže sprejemanje okolice.

"Več živalskih vrst uporablja zvijače, vendar pa so samo človeška bitja sposobna zavesti druge, obenem pa tudi sebe."




LAŽ KOT ZAŠČITA
»S tem ko lažem, poskušam pritegniti pozornost in postati bolj ljubljena,« pravi 28-letna Lara. Za lažjo se lahko skriva želja po ustvaritvi vtisa, vzbuditvi sočustvovanja ali po osvojitvi nekoga. Rdeča nit takega ravnanja tiči v šibki samozavesti ali pomanjkanju samospoštovanja. Laž postane oklep, v katerega posameznik zleze, da se zaščiti pred obdajajočim svetom. Prepričan je, da bo deležen manj ljubezni, če bo odkrit. Zato si zgradi drugi jaz in z njim išče tisto potrditev, za katero meni, da je ni zaslužil. Pri tem velja, da bolj kot lažemo, šibkejša je naša osebnost. Vendar pa obstajajo primeri, ko je posameznikovo ravnanje pogojeno s tujim, saj lahko oseba, ki ji lažemo, igra pomembno vlogo pri tem. Tako lahko ljubeča narava staršev prepreči, da bi otrok lagal zaradi strahu; tudi prijateljev razumevajoči odnos pripomore k odkritosti; blag zdravnikov odnos omogoči, da se pacient nanj obrne z večjo mero resnicoljubnosti.


UŽIVANJE V MANIPULIRANJU
»V zadovoljstvo mi je, da lažem,« pravi 37-letni obrtnik Peter. »Velikokrat pripovedujem prijateljem o svojih neverjetnih pustolovščinah, ki naj bi jih doživel na svojih potovanjih okrog sveta. Uživam v tem, da vidim tisti izraz začudenja na njihovih obrazih.« Prepričevati drugega z laž-nimi zgodbami, ki sicer temeljijo na resnici, lahko postane pravo mamilo. Kdor laže, namreč izvršuje neko oblast nad žrtvijo, jo očara in prepriča o tistem, kar sam želi. Pretvarja se, da je neka druga oseba, manipulira z odnosom do sebe in drugih ter zapostavlja graditev lastne intimnosti. Ta čustvena potreba ima mogoče izvor v otroštvu, ko je otrok starše razkrinkal pri laganju. Lahko pa ima svoj izvor v otroških strahovih in trpljenju. Z namenom, da bi preprečili njihovo podoživljanje, manipuliramo z drugimi. Ni odveč povedati, da je ustvarjanje utvare pri drugih lahko tesno povezano s tem, da sami živimo v utvarah.


KAKO PREPOZNATI PATOLOŠKEGA LAŽNIVCA?
Lažnivec čuti veliko potrebo po vzdrževanju visoke samopodobe za vsako ceno skozi stalne potrditve svoje sposobnosti, da nadzoruje druge, in ima težave z razumevanjem, da je potreben pomoči. Po izrečeni laži se sicer lahko kesa, vendar ga to dolgoročno ne spremeni. Redko se zgodi, da bi občutil krivdo ali sram, nagnjen je k obtoževanju tistih, ki mu karkoli očitajo. Obenem je impulziven, saj živi za trenutek, kar pomeni, da ima težave pri načrtovanju in izpeljevanju načrtov. Uspešno vleče koristi v razmerju do ljudi, s spretnostjo jih drži na razdalji ter jih zaničuje in podcenjuje: zato, da bi se to lahko zgodilo, se obkroža z ljudmi, ki pristanejo na njegovo igro. Partnerji takšnih oseb vdano prenašajo potegavščine in laži, saj te osebe ob razkrinkanju jočejo kot otroci, dokler ne dobijo odpuščanja, ki jim da vnovič zeleno luč za nadaljevanje po poti laži. Velika večina takih partnerjev »odrešiteljev« se pretvarja, da verjame opravičilom in obljubam, saj njihov strah, da bi ostali sami, pretehta in se tako prepuščajo nadaljnjemu manipuliranju in zavajanju. Obenem se bojijo, da bi z zapustitvijo partnerja prizadeli.

"S tem ko se zapletamo v mrežo laži, živimo v stalni bojazni, da nas bo kdo razkrinkal."





OZDRAVITEV
Spremeniti se pomeni v prvi vrsti spoznati, da v resnici igramo izmišljeno vlogo, v kateri ne odsevamo sami sebe. Seveda patološkim lažnivcem nikakor ni enostavno narediti tega notranjega koraka. Mogoče je ena redkih možnosti ta, da ostanejo sami, brez možnosti, da bi koga zlorabljali. Vendar pa je to skrajno sredstvo. Pomembno je, da takemu znancu ali partnerju ne odpuščamo ponavljajočih se zavajanj. Raje mu odkrito povejmo, da je lažnivec, saj ga tako lahko spodbudimo k temu, da si bo snel masko z obraza. Nikakor pa ga ni priporočljivo soditi ali se mu posmehovati: bolje je prepustiti prostor razumevanju. Koristno utegne biti tudi, da se vprašamo, ali nismo morda soodgovorni za njegove laži oziroma ali mu sploh dopuščamo, da se svobodno predstavlja za tistega, ki dejansko je. Najučinkovitejša pomoč je v tem, da mu damo občutek, da je ljubljen. Bolj kot bomo na splošno pripravljeni sprejemati tuja stališča, več možnosti mu bomo dali, da se odpre.

Andrej Meglen za revijo O Osebnosti