STRAH NI SOVRAŽNIK, NITI OVIRA
NAŠI NAJVEČJI TRIJE STRAHOVI

Ko resnično spoznamo svoje strahove, lahko uničimo njihov urok.«Ezra Bayda


Ezra Bayda, mojster zena ter dolgoletni praktikant in učitelj meditacije iz San Diega, pripoveduje, kako se s pomočjo zena soočiti s svojimi strahovi. Kadar nas nekaj vznemiri, velikokrat pomislimo, da je nekaj narobe.


To najpogosteje drži v trenutkih, ko nas je strah. Kot človeška bitja porabljamo ogromne količine energije, kadar smo zaskrbljeni. Živimo v vsakdanji realnosti, ki je prežeta z osebnimi in kulturnimi skrbmi.Naši strahovi niso zgolj stvaritev globalnih dogodkov, čeprav sežejo globoko v naše bistvo. V povprečnem dnevu strah pogosto določa naša dejanja in reakcije ter včasih celo vpliva na to, kako se oblačimo, stojimo ali govorimo. In vendar strah naše življenje naredi ozko in temno, saj je glavni povod vseh konfliktov in izvor večine našega trpljenja. Strah prav tako paralizira intimnost in ljubezen ter nas bolj kot karkoli drugega odvrača od srčne dobrote, ki je naša resnična narava.


ODPOR PROTI STRAHU
Čeprav ima strah tako prevladujoč vpliv na naše življenje, pa vendar ostaja eno izmed bolj zamegljenih področij. Vprašati se je treba, kaj je pri strahu najhuje. Čeprav je težko priznati, je glavni razlog za ta odpor proti strahu neprijeten občutek tako na fizični kakor na čustveni ravni, kar lahko ponazorimo z naslednjo trditvijo Woodyja Allena:


»Ni mi všeč, če me je strah – to me straši. «


Enostavno si ne želimo čutiti tega nelagodja in bi storili praktično vse, da se strahu izognemo. In vendar, kadar se predamo strahu, ga le še bolj utrdimo in naše življenje postane še bolj omejeno, še bolj skrčeno. Na neki način si vsakič, ko se predamo strahu, odpovemo možnosti, da bi resnično živeli.Pogosto se niti ne zavedamo, kako močno vlogo ima strah v našem življenju, kar samo pomeni, da prvi korak k soočanju s strahom zahteva zavedanje njegove prisotnosti. Naloga ni preprosta, saj obstaja možnost, da se nekateri strahovi nočejo pokazati. Tak je denimo strah, ki usmerja naše ambicije; strah, ki je podlaga nekaterih depresij; ter predvsem strah, ki povzroča občutke jeze. Dejstvo je, da ko enkrat pogledamo prek površja svojih čustvenih reakcij, spoznamo, da skoraj vsako negativno čustvo, vsaka drama, izvira iz enega ali več izmed treh osnovnih strahov: strahu pred izgubo varnosti in kontrole, strahu pred osamljenostjo in ločitvijo ter strahu pred nevrednostjo.


STRAH PRED IZGUBO VARNOSTI
Prvi najosnovnejši strah je tisti pred izgubo varnosti.Ker je varnost bistvena za preživetje, se strah pred njeno izgubo nagonsko sproži ob prvem znamenju nevarnosti ali negotovosti, veliki možgani ali limbični sistem je sam po sebi naravnan v to smer. Isti tip strahu občutimo tudi, kadar izkusimo bolečino ali neugodje. Večinoma sicer na nas ne preži nobena nevarnost, naši strahovi so dejansko namišljeni – domišljamo si, da bo letalo strmoglavilo, da nas bodo kritizirali, da nekaj počnemo narobe. Vse dokler bomo jasno videli zgolj to dimenzijo strahu, bomo živeli z občutkom tesnobe, ki se bo zdela nepremagljiva.Negotovost se lahko pokaže tudi kot strah pred nemočjo, ki pride na površje kot strah pred izgub nadzora, strah pred tem, da bi nas nekdo nadziral, strah pred kaosom ali celo kot strah pred neznanim. Skoraj vsi smo že kdaj izkusili čustvo besa, pri katerem se nam je zdelo, da smo ujeti v oblak jedrske eksplozije. Pomislite na tiste dneve, ko se zdi, da gre vse narobe, ali pa se spomnite na trenutek, ko se je pokvaril vaš daljinski upravljalnik za TV in kakršnikoli pritiski na gumbe niso prinesli želenih rezultatov. Impulz, zaradi katerega bi nesrečno stvar najraje zabrisali v zid, lahko občutimo kot divji bes, a ko ozavestimo to izkušnjo, pogosto odkrijemo, da je občutek besa samo zunanja implozija občutenja nemoči. Bes nam sicer lahko da občutek moči in nadzora, a kolikokrat je to le beg pred občutkom nemoči, ki se zdi še mnogo hujši? Vsi se bojimo nebogljenosti zaradi izgube kontrole, in vendar je resnična svoboda v prepoznanju nepomembnosti zahteve po nadziranju svojega življenja. Naučiti se moramo pripravljenosti, da občutimo izkušnjo nemoči kot take. To je eno izmed skrivnih darov resne bolezni ali izgube. Potisne nas prav do roba, kjer lahko spoznamo, da je naša edina realna izbira to, da se prepustimo izkušnji in ji samo pustimo, da je.

»Pred šestimi leti sem hudo zbolel in napovedi so bile zelo negativne. Nemočno sem opazoval, kako se moje življenje drobi in razpada.Poleg tega, da sem postal nezmožen za delo in fizične aktivnosti, sem doživljal tudi sesutje svojih osnovnih identitet. Najprej sem bil zmeden in prestrašen, saj skozi svoje oči nisem mogel normalno delovati kot praktikant zena, tesar, mož in oče. Vztrajno sem se soočal s svojimi strahovi in se trudil predvsem iskati pozitivne strani, ki mi jih je ponujala dana izkušnja, in tako je prišlo do dramatičnega preobrata. Ko sem se znebil namišljenih samopodob, se povsem predal izkušnji nemoči, se otresel vsega, česar sem se oklepal, je potreba, da sem ‘nekdo’, izginila. Odkril sem, da je tisto, kar je ostalo, popolnoma dovolj,« se spominja Ezra Bayda. »Ko se naučimo z dihom strah usmeriti v središče prsnega koša, imamo občutek, da srce postaja vedno večje in širše. Ne govorimo srcu kot o telesnem organu,ampak o srcu, ki predstavlja našo resnično naravo.To srce je bolj prostorno, kot si naš um sploh lahko zamišlja.«


STRAH PRED OSAMLJENOSTJO
Drugi najosnovnejši strah je tisti pred osamljenostjo in odtujitvijo, ki ga lahko začutimo tudi kot strah pred izgubo, ločitvijo ali smrtjo. Z osamljenostjo, ki je temeljna človeška izkušnja, se moramo konec koncev soočiti, sicer tvegamo, da bo še naprej določala naše občutke in usmerjala naše življenje. Zanimivo je, da nas v šoli ne učijo najpomembnejše življenjske lekcije: kako biti sam s seboj.

»Ko sem na začetku svoje duhovne poti začel hoditi na različne meditacijske počitnice, kjer se ni govorilo in ljudje med seboj nismo imeli nobenih družabnih stikov nekaj dni zapored, sem sedel pred steno uro za uro. Vedno sem čez čas v sebi začutil val nemira. Ta je bil včasih tako intenziven, da sem si dobesedno želel skočiti iz svoje kože. S časoma sem opazil, da mi je prav to večurno sedenje, ko nisem počel ničesar,omogočilo, da sem se soočil s seboj in tako s strahom pred osamljenostjo.«


Večina ljudi se skoraj nagonsko poskuša izogniti temu strahu. Nekateri vstopajo v resne zveze ali pa se predajajo ne nenehno novim ljubezenskim razmerjem. Pravzaprav je pogostost ljubezenskih afer pogojena z intenzivnostjo potrebe po begu pred osamljenostjo. Edini način, da presežemo strah pred osamljenostjo, je, da nehamo bežati pred njo in se s tem občutkom soočimo – tako da se dejansko naselimo vanj. Če bi radi razvili pristen intimen odnos z drugimi, je bistveno, da se najprej soočimo s svojimi potrebami in strahom pred osamljenostjo. Kako lahko pričakujemo, da bomo iskreno ljubili ali bili intimni z drugimi, če odnose vzpostavljamo zaradi potreb, ki jih ustvarjajo strahovi? Seveda si še vedno želimo in pričakujemo od drugih ljudi, da bodo te strahove pregnali; mislimo, da bo strah pred osamljenostjo minil, če bomo v zvezi z nekom, ki bo do nas pozoren.Toda če nas v razmerje usmeri ta globoki strah, bo že dejstvo, da naša ljubljena oseba raje bere knjigo, medtem ko mi pričakujemo njeno pozornost, dovolj, da se bomo počutili zapostavljene. Lahko se trudimo pritegniti pozornost s tem, da jasno izrazimo svoje potrebe ali storimo kaj drugega, da dobimo želeni odziv, a tudi če se nam posreči, svojega strahu ne bomo za vedno potisnili na stran. Poleg tega pridobivanje pozornosti, ki si je želimo, še ne pomeni, da smo s tem pridobili intimnost v razmerju. Iskrena intimnost se zgodi takrat, ko smo si pripravljeni priznati neprijetne občutke negotovosti in strahu, ki so del nas; intimnost se zgodi takrat, ko si dovolimo te občutke začutiti. »Občutek osamljenosti je lahko neprijeten, a če z dihom strah usmerimo v središče prsnega koša in se mu predamo, si s tem omogočimo prevzeti odgovornost za svoje občutke.Tako prenehamo od drugih pričakovati, da nas bodo branili pred občutenjem strahov, od katerih smo prej bežali. Nenehno soočanje s strahom pred osamljenostjo nam omogoča vedno močnejše občutenje povezanosti in večjo odprtost srca,« svetuje Ezra Bayda.

STRAH PRED ODTUJITVIJO
Osnovni strah pred osamljenostjo lahko vsebuje tudi podobno zaskrbljenost, ki je običajno ne prepoznamo: strah pred odtujitvijo – od drugih in od svojega resničnega bistva. Ta strah seže mnogo globlje kot strah pred osamljenostjo in se pogosto izrazi kot tesnoben drget v prsnem košu ali trebuhu. Zavedati se je treba, da srce, ki se želi prebuditi, ki želi resnično zaživeti, dejansko obstaja. To je pogon, energija, ki nam prigovarja, naj bomo to, kar resnično smo. Kadar s to silo nismo v stiku, lahko občutimo eksistencialni strah odtujitve. Večina duhovnih praks je usmerjena v zavedanje občutka ločenosti. Kako pride do tega? »Najprej si strah priznamo in ga sprejmemo takšnega, kot je. Zavedati se moramo, da je strah sam po sebi naša pot, neposredna povezava, ki vodi do izkušanja naše lastne srčne dobrote. Nato se moramo soočiti s svojim strahom, kar pomeni,da se ga odločimo izkusiti – mirno sedeti z občutkom nemira v prsnem košu in ga čutiti – in ne bežati pred njim. Medtem ko strah narašča, se z iskrenim zanimanjem vprašajmo, kako bo tokrat, in s tem spremenimo smer čustvovanja. Medtem ko vdihujemo občutke napetosti v srce, začnejo znane zgodbe, ki jih ustvarjajo misli, bledeti. Ko misli izginejo, začutimo obsežnost nekonceptualnega: zdravilne moči srca. Ko nismo več ujeti v strah ali občutek ločenosti, lahko občutimo povezanost, kar se zgodi naravno, saj nam je dana že ob rojstvu.«

STRAH PRED NEVREDNOSTJO
Tretji osnovni strah je tisti pred nevrednostjo. Ta prevzema mnoge oblike, kaže se denimo kot strah, da nas okolica ali družba ne upoštevata, kot strah pred splošno nezadostnostjo ali kot strah, da nismo vredni ljubezni, da smo nič ali neumni, in tako naprej. Ta temeljni strah, ki mu nikoli ne bomo kos, usmerja večino našega obnašanja; nekatere recimo priganja, da se nenehno in na silo dokazujejo,drugi pa se enostavno prenehajo truditi in se vdajo. V obeh primerih gre pravzaprav za isti motiv: bežanje od strahu, ki povzroča občutke nevrednosti. Teh občutkov se lahko bojimo bolj kot česarkoli drugega. Pogosto smo neusmiljeni v samoobtožbah, ki se navezujejo na nevrednost in niso vedno očitne, ves čas pa čakajo pod površjem na trenutek, da pridejo na plano. Ljudje, ki jih je strah javnega nastopanja, tako lahko čutijo globoko grozo že ob sami misli na to, kaj jih čaka. V šali bi lahko rekli, da se nekateri ljudje tako bojijo javnega nastopanja, da bi na pogrebu čas raje preživeli v krsti kot pa javno spregovorili nekaj besed o pokojniku. Strah pred javnim govorjenjem sproži grozo in občutek sramu zaradi možnosti javnega neuspeha in ponižanja. Kaj je dejansko tisto, kar je ogroženo? Ali ne gre samo za naše ozke predstave, kakšni naj bi bili? Vsekakor se bojimo, da bi izpadli šibki. Zakaj? Ker bi to lahko potrdilo naša negativna prepričanja o naši lastni nevrednosti. Čeprav nam ne grozi nobena resna nevarnost, strah pred neuspehom pogosto občutimo kot nekaj smrtonosnega. Ironično je, da naši poskusi bojevanja s strahom tega pogosto le še povečajo in lahko privedejo do panike. Obstaja druga možnost: naučiti se moramo strah spustiti vase prostovoljno, dihati občutke strahu naravnost v srčno središče. Ezra Bayda se spominja svoje izkušnje: »Dolgo sem imel strah pred javnimi govori. Čez čas sem se pridružil neki skupini, katere namen je bila pomoč pri razvijanju spretnosti javnega govorjenja. Skupini se nisem pridružil zato, da bi premagal svoj strah, ampak bolj zato, da bi lahko imel neki prostor, kjer bi si lahko ta strah v miru priznal, se ga zavedel in poiskal njegove korenine. Nekako sem se začel veseliti naraščajočega občutka strahu zato, da sem ga z dihom usmeril v srčno središče in se povsem potopil vanj. Paradoksalno je prav pripravljenost popolne združitve s strahom tisto, kar spremeni celotno izkušnjo strahu. Ne gre zato, da se strahu za vedno znebimo, ampak da se ga prenehamo bati.«

Slej ko prej moramo biti vsi pripravljeni na soočenje z najglobljimi temačnimi prepričanji, ki jih imamo o sebi.

Le tako lahko spoznamo, da gre samo za prepričanja in ne za resnico o tem, kdo smo. Ko prostovoljno vstopimo v ta proces, ko spregledamo, da gre samo za fikcijo o tem, kdo smo, šele takrat se lahko povežemo s svojo resnično naravo. Kot je rekel Nietzsche: »Človek ima potrebo po tistem, kar je v njem najhujše, če želi doseči tisto, kar je v njem najboljše.« Ljubezen je tisto najboljše v človeku, rezultat priznanja, pripravljenosti za zavestno soočenje s strahovi. Ko lahko čutimo prisotnost strahu v prostranosti diha in srca, nanj lahko začnemo gledati bolj kot na pustolovščino kot pa na nočno moro. S tega vidika lahko rečemo, da pustimo svoji radovednosti, da nas popelje na svojo pot, in se zavedamo neizogibnih vzponov in padcev, ki nas tam čakajo. »V preteklosti sem imel veliko javnih nastopov, kjer mi je bilo v veliko pomoč zavedanje, da je moj cilj naučiti se živeti z odprtim srcem. Vedno, ko sem se tega spomnil tik pred javnim nastopom, sem se prenehal ukvarjati s tem, ali čutim nelagodje zaradi strahu ali ne,« o svojem doživljanju strahu pravi Bayda.

PRAVA POT
Tudi ko se povežemo z večjim pomenom tega, kar je življenje, se še vedno lahko pojavljajo negativna prepričanja, kot je denimo »Temu nikoli ne bom kos«, vendar se z njimi ne identificiramo več. Namesto tega začnemo strah uporabljati kot dejansko pot do življenja, ki ga usmerja zgolj srčna dobrota. Nihče si ne želi občutka nevrednosti, a na neki točki moramo razumeti, da je mnogo bolj boleče poskušati potlačiti svoje strahove in samoobtožbe, saj jih s tem le bolj utrdimo, namesto da bi jih dejansko čutili. Upoštevati je treba, da ti trije osnovni strahovi, negotovost in nemoč, osamljenost in odtujitev ter nevrednost, niso samo stvar uma. Znanstveniki so odkrili, da je strah zapisan v celičnem spominu telesa, natančneje v majhnem delu možganov, ki mu rečemo amigdala. Zaradi tega nas razumsko zavedanje o prisotnosti strahov ne bo rešilo njihovega vpliva, saj vsakič, ko se sprožijo, zdrsnemo v tisti žlebič v možganih. Dokler ne bomo jasno videli svojih strahov, se z njimi ne bomo mogli direktno ukvarjati. Ezra Bayda se spominja: »Ko sem bil otrok, mi je oče kar naprej ponavljal stavek: 'Edina stvar, ki se je moraš bati, je strah.' Čeprav so bili njegovi nameni dobri, sem dejansko slišal, da se moram bati strahu! Tako je strah postal moj sovražnik. «Spomniti se moramo, da strah ni niti sovražnik niti ovira; strah ni tista resnična pošast. Kadar ga začutimo, se moramo spomniti, da je to naša pot; in ko to enkrat resnično razumemo, ga velikodušno sprejmemo v prostornost svojega srca. Prav ta nekonceptualna izkušnja naših strahov je tista, ki polni žlebiče v možganih, saj so sprogramirani tako, da se na strah odzovejo.Kako vse skupaj deluje, je uganka; nobena skrivnost pa ni, da bomo težko presegli svoje običajne in nagonske odpore proti strahovom, če jih ne bomo razločno videli takšne, kot so. Ko smo se končno sposobni soočiti s svojimi strahovi, ko jih brez odpora sprejmemo,postanejo vhod v realnost.

Eva Sonar za revijo O Osebnosti