POT OD PRVEGA GRIŽLJAJA DO ZADNJE POSTAJE
SMO, KAR JEMO; SMO PA TUDI, KAR PREBAVIMO.


Brenda Watson trdi:
»Hrana se mora v našem telesu razgraditi (presnoviti), nato se mora znajti v krvnem obtoku (absorbirati) in si utreti pot do celic (asimilirati). Četudi domnevamo, da uživamo najbolj kakovostno hrano, kar jo je na voljo
(večina ljudi tega ne počne), ne moremo doseči optimalnega zdravja, če naša prebavila ne delujejo, tako kot je treba.«

Hrana slabe kakovosti, napačni načini priprave in strupi iz okolja ali zajedavci lahko botrujejo prezgodnji izčrpanosti prebavil in dolgotrajnim kroničnim boleznim. Mednje sodijo artritis, sladkorna bolezen, fibromialgija, kronična utrujenost, alzheimerjeva bolezen, sindrom razdražljivega črevesja, degeneracija makule oziroma rumene pege – vse to se začne v TREBUHU.

Obstaja rešitev. Lahko poskrbimo za optimalno delovanje telesa. Uživati moramo ustrezna hranila in skrbeti za čistost prebavil. To nam uspe, ko dojamemo, kaj se dogaja s hrano od trenutka, ko vstopi v usta, do trenutka, ko jo izločimo iz telesa. Prav tako moramo vedeti, kaj gre lahko narobe v procesu prebave in zakaj. Najpomembneje pa je, da ugotovimo, kako se izognemo težavam s prebavo in izločanjem ter kako jih odpravimo.


KAKO DELUJEJO PREBAVILA?
V znanju je moč. Ko spoznamo mehanizem prebave, lahko odkrijemo vzrok številnih svojih težav. Še enkrat bi se rada zahvalila Brendi Watson in njeni čudoviti knjigi. Citiram nekaj informacij, ki jih navaja. Bodite zelo pozorni. Recimo, da ste ravnokar zaužili grižljaj hrane. Vas zanima, kaj se zgodi z njo?

PREBAVNI SISTEM
se začne v ustih, kjer zobje hrano zmeljejo na majhne koščke. Te koščke prepoji in zmehča slina s pomočjo encimov, ki razgradijo ogljikove hidrate. Slina vsebuje tudi encime, ki napadajo bakterije. To je prva obrambna črta telesa v boju proti zajedavcem, tujkom in vsiljivcem. Bolj ali manj prežvečeno hrano pogoltnemo. Po požiralniku potuje proti želodcu. Hrana je zdaj prišla v POŽIRALNIK. Vsakdo ima požiralnik, to čudovito, 30-centimetrsko mišično cev, na steni katere so celice, ki izločajo sluz. Ta sluz »podmaže« hrano in ji omogoči, da brez težav zdrsne proti želodcu. Sluz je v tem primeru koristna. Požiralnik hrano potisne v želodec s pomočjo peristaltike, valovitega gibanja mišic požiralnika.
Prišli smo do ŽELODCA. V želodcu se absorbira pravzaprav zelo malo hrane, saj je ta organ predvsem nekakšno skladišče, v katerem se hrana dodobra premeša. Ključni nalogi želodca sta shranjevanje in predhodna prebava hrane. Deluje kot velik mešalnik, ki meša in utekočini hrano.

PRAVILNO DELUJOČ ŽELODEC IZLOČA PET POMEMBNIH SNOVI:
1. sluz,
2. klorovodikovo kislino (HCl),
3. prebavni encim pepsin,
4. gastrin, hormon, ki nadzira nastajanje kisline,
5. želodčno lipazo, ki sodeluje pri presnovi maščob.

IN ZAKAJ MORAMO POZNATI TA MEHANIZEM?

ŽELODČNA SLUZNICA celice varuje pred klorovodikovo kislino in encimi, ki morajo biti prisotni za pravilno prebavo. Ta alkalna sluznica se lahko poškoduje zaradi dehidracije, pretiranega uživanja hrane ali aspirina, ali pa zaradi bakterije Helicobacter pylori (H. pylori). (Če pogosto jeste v restavracijah, ste zelo verjetno izpostavljeni tej bakteriji, ki se nahaja v piščančjem mesu.) Tovrstne poškodbe lahko pogosto botrujejo gastritisu (draženju želodčne sluznice) ali čiru na želodcu.

Zanimivo pa je, da večini ljudi, ki jih peče zgaga, primanjkuje klorovodikove kisline.


Po navadi jemljejo antacide, ki znižajo raven kisline, kar je ravno nasprotno, kar hoče vaš želodec – ta namreč potrebuje več klorovodikove kisline. Če te snovi primanjkuje, telo ne more v zadostni meri razgraditi beljakovin. To lahko privede do napihnjenosti, vetrov in zgage. Nezadostno nastajanje HCl lahko povzroči tudi težave zaradi bakterijskih okužb ali zajedavcev. Omenjena kislina je na voljo v tabletah. Med obroki pogosto zaužijem tri tablete betain HCl (zadevo je treba vzeti med obrokom) in tako preprečim napihnjenost oziroma neprijetno počutje po jedi.
HCl ustvarjajo parietalne celice (drobcene črpalke) v želodčni sluznici. Ta kislina je ključna za pravilno delovanje želodca. Ima dve osnovni funkciji: zagotavlja kislo okolje, v katerem encim pepsin lahko razgradi beljakovine, in preprečuje okužbe, saj uniči večino zajedavcev in bakterij.
Na koncu želodca je pilorični sfinkter (vratar), ki nadzira odprtino med koncem želodca in dvanajstnikom, ki predstavlja začetek tankega črevesa.

Še vedno smo na potovanju, ki se začne s prvim grižljajem hrane, ki jo nesemo v usta.

Zdaj smo v DVANAJSTNIKU.
Ko hrana zapusti želodec, vstopi v prvi del tankega črevesa, ki mu pravimo dvanajstnik. Hrana se zdaj imenuje »želodčna kaša« – gre namreč za zmes hrane, HCl in sluzi, ki bi morala biti zdaj že v precej tekočem stanju. Če hrano temeljito prežvečimo, na tej točki nimamo težav. Vse poteka gladko. Če pa je ne prežvečimo dovolj, se morajo prebavila prekomerno naprezati, da razgradijo to veliko kepo hrane. Ko se dvanajstnik polni, se iz njegove sluznice izločajo hormoni in:
upočasnijo praznjenje želodca,
spodbujajo izločanje žolča iz jeter in žolčnika,
pospešujejo izločanje vode, bikarbonata in močnih prebavnih encimov iz trebušne slinavke.
Prvih nekaj centimetrov površine dvanajstnika je gladkih, potem pa se ta naglo spremeni. Postane naguban in prepreden s prstom podobnimi izrastki, imenovanimi resice oziroma mikroresice. Te izbokline večajo površino
dvanajstnika in njegovo sposobnost vsrkanja. Pravilno delujoči pomožni organi (jetra, žolčnik in trebušna slinavka) so ključnega pomena v tej prvi fazi prebave.

Prišli smo do TREBUŠNE SLINAVKE.
Trebušna slinavka je izjemno pomembna za prebavo. Zaradi pretirane količine kemičnih snovi, ki vstopajo v naše telo, je raka tega organa vse več. Temu smrtno nevarnemu obolenju se moramo izogniti.
Trebušna slinavka je dvajset centimetrov dolg pomožni organ, ki ima tri glavne funkcije, pomembne za prebavo:
1. nevtralizira želodčno kislino,
2. nadzira raven sladkorja v krvi,
3. ustvarja prebavne encime.
Prebavni encimi sodelujejo pri presnovi beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Aktivirajo se šele, ko hrana pride do dvanajstnika. Ti izločki (encimi trebušne slinavke in bikarbonati) zaidejo naravnost v dvanajstnik, zgornji
del tankega črevesa. Trebušna slinavka neposredno v kri izloča tudi hormona inzulin (niža raven sladkorja) ter glukagon (viša raven sladkorja) in tako pomaga uravnavati raven sladkorja v krvi.

No, zdaj pa smo v JETRIH.
Najbrž niste vedeli, da jetra opravljajo pomembno nalogo, povezano s prebavo. Ne pozabite, da se prebavni trakt razteza od ust do danke. Jetra ustvarijo okoli 85 odstotkov vsega holesterola v telesu (le približno 15 odstotkov ga dobimo s hrano). Okoli 80 odstotkov holesterola, ki ga ustvarijo jetra, telo nameni za ustvarjanje žolča. Žolč sestavljajo žolčne soli, hormoni (vključno s holesterolom) in strupi. Maščobo, holesterol ter v maščobi topne vitamine emulgira ter poskrbi, da te snovi pridejo v črevesje. Žolč je alkalna snov, ki nevtralizira želodčno kislino. Med obroki je shranjen v žolčniku, hruškasto oblikovanem organu, ki se nahaja tik pod jetri. Ko hrana (želodčna kaša)
vstopi v dvanajstnik, dobi žolčnik ukaz, da se mora skrčiti. Žolč se izloči iz njega in vstopi v tanko črevo.

ČAKAJO NAS LE ŠE ŠTIRJE KORAKI:

1. TANKO ČREVO,
2. DEBELO ČREVO,
3. DANKA,
4. ZADNJIČNA ODPRTINA



Devetdeset odstotkov vseh hranil se vsrka v TANKEM ČREVESU, ki je dolgo od 60 do 75 centimetrov. V njem se hrana popolnoma presnovi in vsrka. Ima tri dele:
Dvanajstnik je prvi del tankega črevesa. V njem se v glavnem vsrkajo minerali.
Zgornji del tankega črevesa vsrka vitamine, topne v vodi, ogljikove hidrate in beljakovine.
Ileum (vito črevo) vsrka v maščobi topne vitamine, maščobe, holesterol in žolčne soli.
Stena tankega črevesa izloča alkalne prebavne encime, ki omogočijo nadaljevanje razgradnje hrane: beljakovine se razgradijo v aminokisline, maščobe v maščobne
kisline, glicerin in ogljikovi hidrati pa v enostavne sladkorje.

DEBELO ČREVO
je zadnji organ, skozi katerega potujejo ostanki hrane. Ima tri glavne dele:
navzgornjega (desna stran telesa),
• prečnega (povezuje desno z levo stranjo)
in navzdolnjega (leva stran).
Želodčna kaša v navzgornje črevo vstopi skozi tako imenovano ileocekalno zaklopko. Gre za enosmerno zaklopko, ki povezuje tanko in debelo črevo ter nadzira pomikanje želodčne kaše, ki vstopa v debelo črevo. Pomislite spet na tisti grižljaj hrane. Če ga nismo dovolj temeljito prežvečili, se večji koščki hrane skušajo prebiti skozi labirint, imenovan prebavila, kar vse skupaj še oteži. Takrat se zaradi slabe prebave slabo počutimo, muči nas kisli refluks, imamo vetrove in smo napihnjeni – naštela sem le peščico tegob. Ko zadeva pride do ileocekalne zaklopke ( v bistvu gre za manjši prehod ), se večji koščki hrane, ki jih nismo temeljito prežvečili, ujamejo in onemogočajo prehod vse hrane, ki smo jo zaužili potem. Ileocekalna zaklopka je zasnovana tako, da omogoča prehajanje hrane, onemogoča pa njeno uhajanje nazaj v tanko črevo.


Ali ob dotiku ileocekalnega predela (na desni strani, v predelu jajčnikov pri ženskah) začutite bolečino? Ta bolečina pomeni težave. Vsekakor vas čaka zaprtje, če pa vas bodo takšne težave nenehno mučile, lahko pride do vnetja slepiča in drugih neprijetnih simptomov ter bolezni, povezanih s prebavili.
Ko hrana doseže ileocekalno zaklopko, zapusti tanko črevo in se poda na pot po debelem črevesu. Želodčna kaša potuje skozi ileocekalno zaklopko do najnižje točke navzgornjega črevesa, imenovanega CEKUM (slepo črevo).
Na tej točki je hrana utekočinjena. Ostanki hrane potujejo po navzgornjem črevesu, skozi prečno črevo in nato skozi navzdolnje črevo. Med premikanjem skozi prečno črevo se iz kaše izloči tekočina. Naloga črevesja je vsrkati
vodo in hranila iz želodčne kaše ter izoblikovati blato.

Najnižji del navzdolnjega črevesa je resasto črevo, ki se prazni v DANKO. Ko se tam znajde fekalna masa, začutimo potrebo po iztrebljanju.

ZADNJIČNA ODPRTINA
oziroma anus se nahaja na samem koncu prebavnega trakta. Omogoča, da se blato izloči iz telesa. Analni sfinktri poskrbijo, da je anus zaprt.
No, pa smo končali – prepotovali smo celoten prebavni trakt, od ust do zadnjične odprtine. Prepotovali smo jedro svojega telesa.
Kadar kateri koli del prebavnega trakta ne deluje dobro, nam povzroča nelagodje. Lahko tudi oboli. To bi morala biti zadostna spodbuda za preprosto dejanje, ki mu pravimo počasno žvečenje hrane! Počasno žvečenje namreč
omogoča delovanje celotnega prebavnega procesa.
Žal večina ljudi nadzor nad zdravjem prevzame šele, ko se pojavijo težave ali že zbolijo. Propadanje prebavil lahko tiho poteka vrsto let, brez simptomov ali pa so ti le blagi – recimo glavoboli, nizka raven energije, šibka odpornost na okužbe, vetrovi, napihnjenost, zaprtje in slaba prebava. Ti simptomi pomenijo, da nam želi telo nekaj sporočiti. Lahko so uvod v kronično degenerativno obolenje, ki se začne zaradi zastrupljenosti, ki jo omogoči nezadostno delovanje prebavil.
Če se stanje prebavnega trakta še naprej slabša, lahko izkusimo resnejše težave – alergije, raka, avtoimunska obolenja, kot so revmatični artritis, skleroderma (sistemska skleroza) in lupus, kronične težave, kot so sindrom razdražljivega črevesja, crohnova bolezen in ulcerozni kolitis, ter kožne bolezni, kot sta luskavica in ekcem. Presenetljivo je, da degeneracija makule (rumene pege) izvira iz prebavnega trakta … To so ugotovili pred kratkim, zadeva pa je menda posledica nizke ravni klorovodikove kisline (več o tem v 2. poglavju knjige Suzanne Somers Prodor medicine čez meje mogočega), v pogovoru z dr. Jonathanom Wrightom. Tako rekoč sleherno kronično obolenje lahko izvira iz slabe prebave, ki onemogoča ustrezno vsrkanje hranil, okrepljene prepustnosti črevesja in disbioze – vse našteto so znamenja prebavnih težav.

ZDAJ VESTE, KAJ SE LAHKO ZGODI,ČE NE POSKRBIMOZA SVOJA PREBAVILA.
S POMOČJO NASLEDNJIH KORAKOV BOSTE OHRANILI NJIHOVO ZDRAVJE:

Vzemite si čas in uživajte čisto hrano (najbolje je, če je ta ekološko pridelana).
Hrano se naučite žvečiti temeljito in počasi.
Uživajte probiotike, kot so acidofil in bifidobakterije.
Jemljite prebavne encime.
Vsak dan zaužijte nekaj fermentirane hrane.
Uživajte optimalne količine vlaknin in esencialnih maščobnih kislin.
Izgubljeno želodčno kislino nadomeščajte s klorovodikovo kislino.



Iz knjige Suzanne Somers: PRODOR MEDICINE ČEZ MEJE MOGOČEGA

 

 

Poglejte si še tole mini šolo prebave (se opravičujemo, ker je v angleščini, obljubimo, da bomo v kratkem posneli nekaj svojih filmčkov)