IZGORELOST V NADELJEVANJKAH

VAŠE DELNICE SO PADLE!

Nekateri smo zato porabili deset, drugi pet let. Spet tretji so »touch down« dosegli v trenutku. Včasih je dovolj en sam dogodek in tla nam popolnoma spodnese.

Jaz sem se igrala dolgo. Prepričana, da se meni to ne more zgoditi. Nikoli ne bom pozabila, kako goreče sva se na neki okrogli mizi strinjala z znanim slovenskim psihoterapevtom in psihiatrom, človekom, ki se je razdajal za tisoč in en projekt, ki je spreminjal pogled na zdravljenje samomorov, ki ni zagovarjal antidepresivov kar tako, brez resne diagnoze, ki je bil optimističen in zares poln življenja. Oba sva trdila, da izgorelost doleti le tiste, ki se zaletavajo z glavo skozi zid in nikakor ne dosežejo željenega. Nama, ki delava z veseljem se to pač ne bo nikoli zgodilo.

Resnica je bila precej drugačna. Njega žal ni več, jaz pa sem v enem letu izgorela do čistega pogorišča. Najhuje je, da sama nisem vedela kdaj se mi je to zgodilo. Vsa opozorila, vse znake, sem preprosto spregledala. Moja glava ni pustila telesu, da počiva. Najprej je padlo telo. Shujšana, podhranjena, bleda in s temnimi podplutbami pod očmi nisem bila ravno zavidanja vredna. Lasje so mi posiveli čez noč, jedla sem samo neredno, pa še takrat sladko ali vsaj nekaj, kar je telo prepoznalo kot sladkor. To je zahtevala nadledvična, da je lahko vrtela še naprej, čeprav zdaj v popolnem »slow motion« prestavi. Živela sem samo še dva, tri dni na teden. Te dneve sem bila nekako manična, kar je naredila ogromna doza adrenalina, ki je nadomestila kortizol. Tega sem zlorabila do konca. Adrenalin nas utrudi že v pičlih minutah, meni je šprical kar nekaj ur. Ljudje okoli mene me niso razumeli, moji podrejeni me niso mogli slediti. V teh dneh sem bila superproduktivna in sem letela do lune in nazaj. Nisem spala, nisem jedla. Tretji dan pa je moj raketni pogon ugasnil in treščila sem na tla.
Kakšna škoda, pa tako sem si bila všeč, ker sem izgubila toliko kilogramov in bila tako produktivna.

V temnih dneh, ko mi je pošlo bogastvo superenergije sem se komaj odvlekla do stranišča. Da bi pazila na hrano ali jemala kakšne dodatke sploh ni bilo govora. Enostavno nisem zmogla. Začela me je zapuščati tudi zdrava pamet. Iz nočnih mor sem se kriče zbujala noč za nočjo, spomin sem imela tako na psu, da sem se nekega dne zgrudila na pločniku (dobesedno), ker po eni uri iskanja nisem našla avtomobila. Nisem vedela kje sem parkirala. Bala sem se noči, ker so me začele spremljati sence paničnih napadov. V teh trenutkih sem šla pod tuš in sedela tam uro ali dve, name pa je tekla ledena voda. Hotela sem se strezniti, bala sem se, da sem znorela. Globoko v sebi sem ohranjala treznost, vendar je je bilo vedno manj. Okolica je dvignila roke nad mano. Reševal me je le še kuža, ki je cele dneve preležal ob meni. Zaradi njega sem se odvlekla vsak dan na sprehod, vsak dan krajši in krajši. Edino kar sem slišala od najbolj ljubljenih je bil stavek: »Spravi se že enkrat v red!!!« tudi njih je bilo strah. Take me niso poznali, hoteli so nazaj svojo močno mulo, ki je vedno vlekla na vseh koncih in reševala vse, kar drugi niso zmogli.

Menjala sem terapevte. Bili so obupni, za nobeno rabo. Od mene so zahtevali, da neham, da podpišem, da si ne bom nič naredila, da se pridružim skupini na psihiatričnem oddelku, da jemljem antidepresive in celo antipsihotike. Moja služba, takrat, se je vrtela okoli psihoterapije in psihologije, vedela sem vse a si nisem znala pomagati. To je bilo pred petnajstimi leti in takrat je morda le peščica poznala izraz »sindrom izgorelosti nadledvičnih žlez«. Kaj točno se okoli njih dogaja in kako si jih uspemo tako temeljito uničiti pa sem se naučila in predvsem preskusila na lastni koži, leta kasneje.

Ali se najdete v spodnjih opisih?

1. Kakšen dan ste pretirano aktivni – hiperaktivni, hitro govorite, delate več stvari hkrati in sploh ne čutite utrujenosti?
2. Druge dni ste zopet popolnoma izčrpani in se vam zdi, da vas življenje enostavno prehiteva?3. Čutite se frustrirane?
4. Imate anksiozne napade (strah, predvsem ponoči tesnoba)?
5. Vas stiska v pljučih in je podobno, kot bi imeli astmatični napad?
6. Občutek megle v glavi?
7. Imate slab spomin, pozabljate predvsem stvari iz danes na jutri?
8. Se težko zberete?
9. Vaša energija in psihično stanje nihajo iz euforije v depresijo?
10. Niste več sposobni obvladovati svojega življenja?
11. Začeli ste hujšati, čeprav niste nič spremenili v prehrani in gibanju?
12. Včasih sploh ne spite?
13. Loteva se vas cel kup zdravstvenih težav in se sami sebi zdite hipohonder?
14. Ščitnica vam ne dela pravilno (ali preveč ali premalo)?
15. Srce vam občasno razbija?
16. Hormoni so se vam popolnoma zameštrali?
17. Bojite se, da ste nori?
18. Dobesedno ne morete več vstati iz postelje?
19. Krvni izvidi so ok, mogoče imate visok sladkor in holesterol?


STE NA ROBU BANKROTA! TREZORJI ENERGIJE SO PRAZNI, ZADOLŽENI STE DO ROBA!!!

Direktorji, vrhunski športniki, perfekcionisti in vsi, ki ste šli čez vse svoje limite. Psihične, mentalne in fizične! Sploh ni važno kaj je bil vzrok; vaš račun, vaše zaloge so se izpraznile. Niste nori, niste depresivni, niti ni vaš problem maničnost, nikar se ne prepustite toku in ne dajte svojega življenja v roke psihiatriji.

VI STE IZTROŠENI!
Praktično vas je spodneslo. Kortizol ste potrošili. Stres vas je premagal in vi ste popolnoma na tleh. To je res zadnji, zadnji klic na pomoč, da se ustavite, da spremenite življenjski slog, da rečete NE vsemu, čemur zdaj pravite ne morem drugače. Ne boste verjeli, vendar tudi brez vas bo vse mogoče. Morda ne bo isto, vendar se svet ne bo ustavil. Ustavil pa bo stres vas! Naslednja postaja je morda samo še infarkt, kronične bolezni in brezno brezupa. Ne dovolite ji, da vas dobi takole na hitro!


... iz zgodbe


Menjala sem terapevte. Bili so obupni, za nobeno rabo. Od mene so zahtevali, da neham, da podpišem, da si ne bom nič naredila, da se pridružim skupini na psihiatričnem oddelku, da jemljem antidepresive in celo antipsihotike. Moja služba, takrat, se je vrtela okoli psihoterapije in psihologije, vedela sem vse a si nisem znala pomagati. To je bilo pred petnajstimi leti in takrat je morda le peščica poznala izraz »sindrom izgorelosti nadledvičnih žlez«.


KAJ SE DOGAJA NA FIZIČNEM NIVOJU?

Kot so do danes očitno že v veliki večini osvojili in kot pove samo ime, gre za preutrujene nadledvične žleze. Za popolni padec kortizola, ki pa za seboj potegne še veliko, veliko več.
Najprej nadledvične izpraznijo cel kup mineralov in vitaminov, saj so dolgo divjale in drvele kot formula ena po pisti življenja. Vmes jim ni nihče dotočil goriva, nihče zamenjal izrabljene dele in kar je najhuje, niti za trenutek si niso odpočile. In, ko enkrat porabimo zadnjo kap goriva, ga ni tako enostavno napolniti. Večina se začne vrteti v še bolj utrujajočem krogu iskanja rešitev. Vsak jemlje eno, dve ali tri stvari, ki naj bi pomagale. Nihče pa ne razume, da je telo preutrujeno, da bi sploh še lahko sprejemalo, absorbiralo. Če bi bili medvedi bi spali ccelo zimo in po potrebi še malo dlje. Tako pa samo iščemo hitro rešitev, da se spet usedemo v sedlo in nadaljujemo s še večjim tempom dalje.

Saj veste, zdaj, ko ste takole na tleh ste toliko časa izgubili, da ga bo treba nadoknaditi, delati še več, si zadati nove cilje in narediti vse kar se je nabralo.
Hitre rešitve ni! To je prvo, kar bo treba sprejeti. Jaz sem morala in sem se pobrala! Ne samo pobrala, sem dobro, pravzaprav sem super in nisem več »superwomen«. Sem pa imela precej dela, da sem do tega prišla. Če sem poštena, sem si privoščila še en popolni burn out! Nekateri pač rabimo več lekcij.

Obljubim, da vam naslednjič razkrijem kako do zmage, kaj potrebujete v kateri stopnji in česa zagotovo ne!!! Šli bomo lepo po vrsti. Za zdaj samo ugotovite kje se nahajate. Ta del je še kako pomemben. Ukrepati bo potrebno takoj, rezultati pridejo za nami. Še nekaj vam res toplo svetujem. Ne, ne in ne pristanite na antidepresivih. Psihično ste res sesuti, ampak tega vam ni treba. Še huje, to vam ne bo čisto nič pomagalo. Vrglo vas bo v meglo iz katere se je še veliko težje izvleči. Že zdaj je dovolj težko.