ODVISNOST OD ODNOSOV
VEZI, KI OMEJUJEJO


Naša življenja v veliki meri določajo vezi, ki jih imamo z drugimi ljudmi, družinskimi člani, partnerji, sorodniki in prijatelji. Vez med dvema človekoma je lahko nekaj izjemno radostnega, nekaj, kar nas notranje bogati in nam pomaga. Obstajajo pa tudi vezi, ki omejujejo in zavirajo naš osebnostni razvoj in se zaradi njih počutimo utesnjeni in nemočni. Te vezi je treba najprej prepoznati, jih ozavestiti in jih nato postopoma odstraniti. Vez med dvema človekoma namreč ne bi smela biti nekaj, kar ju »veže« v negativnem pomenu besede, ampak bi morala biti svoboden izraz povezanosti dveh ljudi, ki se medsebojno spoštujeta in si namenjata prostor v svojem življenju. V vsakem posamezniku obstajajo tudi bolj subtilne navezanosti, ki nam prav tako lahko povzročajo preglavice. Denimo navezanost na določen način mišljenja, določen izid situacije, navezanost na vedenjske vzorce in čustva, materialne dobrine, hrano, alkohol, družbeni položaj in uspeh. Če je navezanost na karkoli premočna in začenja obvladovati naše življenje, jo je treba odpraviti. To poudarja tudi psihoterapevtka Phyllis Krystal, ki raznorazne vrste vezi in njihovo odstranjevanje proučuje že vrsto let. Svoje metode je opisala v številnih knjigah, ki jih ljudje s pridom uporabljajo po vsem svetu, izšle pa so tudi v Sloveniji. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj njenih priporočil o tem, kako odstraniti vezi, ki omejujejo.


Vez s starši je izjemno globoka in močna, saj jo razvijamo od rojstva dalje. V otroštvu je pomembno, da je ta vez trdna, saj v otroku vzbuja občutek varnosti in sprejetosti.


VEZI S STARŠI
Vez s starši je izjemno globoka in močna, saj jo razvijamo od rojstva dalje. V otroštvu je pomembno, da je ta vez trdna, saj v otroku vzbuja občutek varnosti in sprejetosti. Ko odrastemo, pa je treba navezanost na starše tako simbolno kot dejansko pretrgati, sicer ostajamo od njih odvisni in se ne moremo polno razviti v samostojno osebnost. Tudi če se preselimo na svoje, imamo svoj dohodek, stanovanje, avto in drugo, to še ne pomeni, da smo vezi s starši pretrgali. Psihična odvisnost lahko namreč vztraja še daleč v odrasla leta in celo po smrti staršev. Kako pa se pretirana odvisnost od staršev kaže? Če nas njihovo mnenje o tem, kako živimo, prizadene, če jim poskušamo na vse pretege ugoditi, če jih podpiramo v vlogi žrtve in pred njimi ne izražamo svojega mnenja, vse to kaže, da smo na podzavestni ravni še vedno odvisni od njih. Naj na tem mestu navedem primer. Pred kratkim sem govorila z znanko, ki se že več let trudi za osebnostno rast, a tisto, česar ne more sprejeti in kar jo vedno znova užalosti, je kronično nezadovoljstvo, ki ga opaža pri svojih starših. Kadarkoli vidi, da sta zamorjena in naveličana življenja, jo to globoko prizadene, saj si želi, da bi bila srečna. Ravno njena prizadetost pa je ena izmed oblik njene navezanosti na starše. Namreč, ko se resnično notranje ločimo od svojih staršev, se ločimo tudi od bolečine, ki jo občutijo. To, kako naši starši živijo svoje življenje, je njihova svobodna izbira. Spreminjati jih ne moremo, pomagamo jim lahko le s svojim zgledom. Ker imamo svoje starše radi, je normalno, da nas njihova bolečina prizadene, ne sme pa nas ohromiti. Njihova bolečina namreč ni naša stvar in to je eno izmed ključnih spoznanj v razumevanju pojma odraslosti.

VEZI S PARTNERJEM
Ni lepšega, kot je občutek močne notranje povezanosti s partnerjem. Intenzivnost te povezanosti pa mora biti ravno pravšnja, sicer utegne ogroziti odnos. Če je povezanosti premalo, če partnerja živita drug mimo drugega in si ne znata prisluhniti, je odnos ne izpolnjujoč. Če pa je povezanosti preveč, če sta partnerja pretirano odvisna drug od drugega in se oklepata kot dve hobotnici, ju odnos prav tako ne izpolnjuje, saj drug v drugem vzbujata lažni občutek varnosti. Dostikrat se zgodi, da je preveč navezan samo eden od partnerjev, drugi pa se mu umika, vendar kljub temu ostaja v odnosu, ker je to laže kot ostati sam. Če se zalotimo, da velikokrat premišljamo o svojem partnerju, o tem kaj počne, zakaj nas ne pokliče, če ga nestrpno čakamo in podobno, potem je velika verjetnost, da smo preveč navezani nanj. Smisel partnerskega odnosa ni v tem, da nam partner pomeni »ves svet«, kot radi rečemo, ampak da s pomočjo partnerja spoznavamo svetove v sebi in se razvijamo v samostojno osebnost s svojimi željami in cilji. Kot pravi Phyllis Krystal, zdravo partnerstvo pomeni, da si partnerja pomagata k večji celovitosti in ne k medsebojni odvisnosti.


Če je navezanost na karkoli premočna in začenja obvladovati naše življenje, je treba to vez odpraviti.

NOTRANJE VEZI
Vezi in navezanosti pa ne spletamo samo zunaj sebe, ampak tudi v sebi. V otroštvu od staršev in skrbnikov prevzamemo cel kup vzorcev, miselnih oblik, čustev in mnenj, ki se tako globoko usidrajo v našo podzavest, da jih imamo za svoje in si skoraj ne predstavljamo, da bi mislili in čustvovali kako drugače. Ko pa skozi življenjske izkušnje ugotovimo, da nam neki vzorec ali čustvo škodi in da prizadene ljudi okrog nas, se moramo od njega odvezati. Škodljivi vzorec se sicer lahko vrne, ampak ker smo šli skozi proces odvezovanja, smo ves čas na preži in mu ne dopustimo, da bi se v nas spet razrasel. Če smo na neki vzorec ali čustvo navezani, pomeni, da smo navajeni govoriti in razmišljati o njem. Navezani smo lahko na pritoževanje, skrb, negativnost, jezo, ljubosumje in drugo. Kot rečeno, navezanost je najprej treba prepoznati, šele nato se lahko začnemo od nje odvezovati.


METODE ODSTRANJEVANJA VEZI
Predstavili smo nekaj vrst vezi, zdaj pa si podrobneje poglejmo, kako te vezi odstraniti. Phyllis Krystal za odstranjevanje vezi priporoča simbole, s pomočjo katerih se sporočilo, ki ga želimo ponotranjiti, najlaže vtisne v podzavest. Temeljni simbol, iz katerega izhajajo vsi drugi, je trikotnik. Gre za vizualizacijsko tehniko, ki nas poveže z našim višjim jazom oziroma z modrostjo, ki je v nas. Trikotnik je sestavljen iz točk A, B in C, pri čemer si točki A in B stojita nasproti, nad njima pa se dviga točka C, ki simbolizira mesto, kjer se srečata višja jaza obeh oseb, udeleženih v procesu. Phyllis Krystal to točko imenuje visoki C (High Consciousness) in poudarja, da si jo lahko vsak razlaga po svoje. Ko začnemo proces odvezovanja, se torej najprej prek trikotnika povežemo z drugo osebo in za pomoč zaprosimo naš višji jaz. Nato izberemo simbol odvezovanja, ki nam je blizu. Najbolj znan in širše uporaben je simbol osmice, ki nam pomaga zaščititi naš osebni prostor in pomeni prvi korak na poti odvezovanja. Osmico izvajamo tako, da si predstavljamo, da stojimo v središču kroga zlate svetlobe. Pred seboj vizualiziramo še en krog, ki se našega kroga dotika, in vanj postavimo osebo ali miselni vzorec, od katerega se želimo ločiti. Nato vizualiziramo tok neonske svetlobe, ki teče v smeri urinega kazalca, najprej po eni strani okrog enega in nato po drugi strani okrog drugega kroga, tako da oblikuje zaključeno osmico. Opazujemo svetlobo, kako potuje med nami in drugo osebo, in ves čas ostajamo trdno usidrani v svojem krogu. Sporočilo, da želimo postati neodvisna osebnost pri odvezovanju od staršev, ali sporočilo, da je naš partner svoja osebnost, ki je ločena od nas, se bo počasi vtisnilov našo podzavest. Da bi bila vaja z osmico kar najbolj uspešna, jo moramo izvajati redno, zjutraj in zvečer, vsaj dve minuti. Poleg osmice obstajajo še drugi simboli odvezovanja, kot so notranja hiša, drevo, peščena ura in drugo, več o njih si lahko prebrete v knjigah Phyllis Krystal. Če vas ta tematika še podrobneje zanima, se lahko obrnete tudi na društvo Mlaj (www.mlaj.org), ki se v Sloveniji ukvarja s širjenjem metode odstranjevanja vezi.


Ana Rozman za revijo O Osebnosti