IZKUŠNJA PSIHIČNE IN TELESNE IZGORELOSTI SAŠE PETEJAN, NOVINARKE IN PUBLICISTKE
ZDRAVLJENJE IZGORELOSTI V SLOVENIJI

Izkušnjo psihične in telesne izgorelosti ima Saša Petejan*, novinarka in publicistka, ki se je od leta 2001 trikrat znašla v okoliščinah, ko ji je telo pokazalo, da ni kos zunanjim in notranjim pritiskom. Prvič in drugič, ko se je soočila s telesnimi in psihološkimi stiskami, ni vedela in tudi medicina ji ni dala odgovora, da gre za izgorelost. Na srečo se je okrepila v času, ko je »pokurila« dodeljeno bolniško in ves dopust.

Saša Petejan je direktorica in so­ustanoviteljica Zavoda Apis. Svoje delo opisuje: »V središču mojega delovanja so: novinarstvo in ustna zgodovina, pričevanja v prvi osebi in njihovo umeščanje v kontekst.«

Kako ste doživljali izgorelost?
Prvikrat sem izgubila spomin, nisem mogla več priklicati podatkov, ki so bili zame običajni, slabo sem spala, zbujala sem se sredi noči z razbijanjem srca … Splošna zdravnica mi je hotela dati tablete za spanje in antidepresive. Tedaj sem to zavrnila, ker nisem razumela, kaj se dogaja. Tudi bližnji niso razumeli. To pa me je, zaradi občutka zavrnjenosti, še bolj pahnilo v stisko.

Kako ste si pomagali?
Odločila sem se, da bom počivala, prenehala sem z vsemi delovnimi obveznostmi, začela sem preživljati še več časa v naravi, izolirala sem se, plavala in potapljala na dah. V nekaj mesecih sem obnovila moči in začela ponovno delati, čeprav manj, saj sem domnevala, da morda preveč delam. Tedaj sem vodila dopisništvo Slovenske tiskovne agencije na Obali ter sodelovala s fotografom in ponujala fotoreportaže tujim agencijam. Delo mi je bilo zelo všeč. Živela sem dobro, a brez predaha. Tedaj sem se prvič srečala s svojimi mejami. So naravne, vendar jih dotedaj nisem poznala. Sprožilec je bil čustveni pretres.

Kako dolgo ste zdržali »v nižji prestavi«?
Nekaj let sem zdržala. Živela in delala sem v Ljubljani in spet začela zaznavati znake, ki so mi povedali, da se drugič približujem mejam. Tedaj sem izstopila iz novinarstva. Odšla sem v tujino. Zgodila so se srečna naključja, da sem veliko potovala, a delala s temami, kot so vojna travma, politična travma; obiskovala območja, kjer so se zgodile vojne grozote in množični poboji; se izobraževala ter informirala o izgorelosti, travmah zgodnjega otroštva, posttravmatski stresni motnji; hkrati sem poglabljala svoje sposobnosti energijskih zaznav in živela življenje, ki bi ga mnogi opredelili kot duhovno, celo mistično. Čeprav sem bila veliko v naravi in redno meditirala, sem ponovno doživljala pritiske od znotraj in od zunaj. Nisem jim bila kos. Telo ni zmoglo skozi dan, razsežnosti travme iz otroštva in posttravmatske stresne motnje so klicale po še več pozornosti.

Kdo vam je pomagal?
Tedaj sem pomoč iskala pri naturopatu v Kaliforniji. Zdravil me je tako, da je podprl delovanje nadledvične žleze in ščitnice. Krvna slika je bila dobra, a jaz sem vedno manj spala, živčni sistem je bil povsem vznemirjen in ga nisem umirila s pristopi in terapijami, ki sem jih izvajala, med njimi na primer somatic experiencing in še druge. Jemala sem prehranske dodatke, imela podporno terapijo za delovanje nadledvične žleze in ščitnice, prejela vitamin B12 v injekciji … Upoštevala sem razvito občutljivost na hrano, izključila gluten. A v letu, dveh ni bilo zadovoljivega izboljšanja. Prenehala sem potovati, izključila sem se iz družabnega življenja in skušala končati začete naloge.

In kako je bilo v Sloveniji?
Tudi tu sem iskala pomoč. Najprej pri splošni zdravnici, ki me je napotila k psihiatru in na pregled nadledvične žleze. Izvidi so kazali, da ščitnica deluje. Testi nadledvične žleze so sprva kazali na težave in dobila sem priporočilo za podporno terapijo. Psihiatrični testi niso navrgli nobene diagnoze, v sistemu nisem smela ostati, ker nisem sprejela medikaliziranega zdravljenja pri psihiatru. Vse to je bilo zame zelo naporno, imela sem napade tesnobe, povečale so se posttravmatske stresne motnje. Bila sem v vrtincu neobvladljivih simptomov, ki so me onemogočali, in se v tem stanju zaljubila. Čez čas sem zanosila. Tedaj sta tako endokrinologinja kot ginekolog zaključila, da je z menoj vse v redu. Bila sem zdrava starejša nosečnica in rodila po naravni poti zdravega otroka. Odkrivala sem materinstvo, dojila, redko spala po tri ure skupaj in tonila v simptomih. Počutila sem se nečloveško, blazno, nemočno, izolirano. Partnerstvo se je izkazalo za nepodporno, podpore najbližjih nisem imela.

In potem?
V pogovorih z mentorjem iz Kalifornije sem zmogla nekaj čistih, jasnih misli. Hipotetično sem sprejela, da mojemu stanju ne botruje psiha in pretekle travme, temveč da imam povsem razglašeno biokemično ravnovesje. Jasno mi je bilo, da moram podpreti telo in da za to ne zadostujejo dodatki, ki jih zaužijem, ne drugi pristopi, ki so zalegli le za kratek čas po terapiji ali tretmaju. Za medicino sem bila zdrava ženska, čeprav telesno in psihično nisem bila kos vsakodnevnim obveznostim, komaj da materinstvu. Do mene je prišla informacija, da je možno intravenozno vnašanje hranil v Ljubljani, v centru za kvaliteto življenja in kvaliteto staranja Futuristic Life, kjer se celostno ukvarjajo s sindromom izgorelosti. Najprej so mi naredili mineralogram, analizo las, ki je pokazala, česa je v mojemu telesu preveč in česa premalo. Da bi analizo las potrdili, so me napotili še na preglede krvi in sline. Izsledki so potrdili hudo izčrpanost. Ko sem prenehala dojiti, sem na kliniki začela z intravenoznim vnašanjem hranil v telo. Hkrati sem se zelo disciplinirala, kdaj in koliko spim; da sem zmanjšala izpostavljenost stresu, sem se odmaknila iz odnosov in zelo zožila prostor svoje pozornosti.

In kaj se je zgodilo?
Moje stanje se je začelo dramatično izboljševati. Po prvem mesecu terapij je stanje še nihalo, v tretjem mesecu pa sem že doživljala sebe. Začela sem bolj jasno razmišljati, posttravmatske stresne motnje so izzvenele, ni bilo več nihanj v razpoloženju. Ponovno je prišla na površje moja osebnost. Zmorem družabnost in zmerno delovanje. Še bolje vem, kdo sem, kako delujem, na kaj se odzivam. Po treh, štirih mesecih terapij po enkrat na teden sem opolnomočena, jasno razmišljam, delujem, telesno sem dejavna, v sklopu novega vedenja, kdo sem in kako se odzivam na pritiske od zunaj in od znotraj. Nekaj izzivov imam, a jih naslavljam radostno, saj sem pri močeh in jasne glave.

T. S. 

Članek objavljen v septemberski reviji Misteriji.